Life is a bitch…and then you marry one.

Je bla ena fajn deklina, mikena a lustna, da so se veckrat kake moske, pa tudi zenske, ucke spocile na njej. Bila je znana po imenu Cvetka Cvetkovic.

Je bla tud ponosna, sej je bla doma iz Novga mesta, korenine pa je jasno mela v Podgurju, kjer se je tud naucila cvicek pit al pa se rajs Smarnco, da jo je mau zadelu v glavo, da je lahko nemcurje strelala. In glih iz enga tazga strelanja je nastala tale monodrama, in takule je slu tizga leta 1942 v enem blatnem jarki:

Cvetka sama pr seb: “Kaj je zdej tu? Ze tri dni lezim v tem blati pa nc.o_O Ni ne partizanu, ne nemcu, kaj so res ze vsi puzabil name? Bom zacela strelat, pa bodo mel te barabe, bodo ze videl oni vojno, dzebemti al bomo lezal al se bomo strelal?”

In res Cveti enga rafala v zrak ustreli. Se je slisalu dalec po Podgurji ratattata ratatata,

Pa se zmeri nc…Cveti namrec ni vedla, da so se partizani inu tud nemci vceri posteno nazgal, ko so vsi posebej v ene tri zidance vdrl in nasli smarnco, pa je blo pol sevede kmal prevec…za ene in za druge…

Cveti:” Vsi so isti, rafal slisjo, pa ze bezijo, riti lene, riti usrane, za kuga pa jz lahku tri dni v blati lezim, brez hrane, brez pjace, samu od tehle borovnick, k rastejo u hosti….”

Dragi bralci, nadaljevanje sledi prihodnjic

Vsak tvoj kamen, ki ga mečeš vame
spremenim v biser.

Sem voda, ki te počasi in vztrajno
oblikuje in očiščuje.
Preko mene se čistiš,
a ne ostajam kalna.
Ravno nasprotno.
Čedalje bolj čista sem.
Vso tvojo umazanijo preobrazim
v nekaj višjega.

Vsak tvoj kamen, ki ga vržeš v moje bistvo,
v moje srce,
spremenim v biser tvojega odrešenja.
V biser mojega učenja.

In nenazadnje preobrazila sem se v ognjeno strast
in ti me zdaj miriš, tolažiš in umirjaš….
preobrazba najinih energij, prepleteni v eno.

BY MAY K.

Da ne pozabim napisati: Sedanjost in kako v njej (celo) uzivati. Morda bi bilo bolje receno, samo uzivati in zazurati. V ozadju spet: “cuj, pa kaj si ti nor (a)?” Hja, recimo da eno malenkost pa res.

Povzemam po avtorju knjige Nesebicen dogodek…V prostoru in casu, kjer smo, vlada svobodna volja. Ce je egoisticna ali ne, se v tem clanku ne mislim razpisati. Posegati v svobodno voljo in dogodek prilagajati nasim zeljam, je nemogoce. Naj ob tem napisem, da se mi tudi to zdi rahlo egoisticno, celo neeticno. Hja, komplicirano rahlo. Vendar pa se lahko zacnemo zavedati, da telepatija misli na daljavo le ni tako zanemarljiva. Znani so dogodki, ko mati intuitivno zacuti, kaj se z njenim otrokom dogaja, ne glede na razdaljo. Ocitno vse skupaj deluje tudi med drugimi pripadniki homosapiensa.

Dogodki torej oddajajo signal. Isto se zgodi, ko npr. nekdo strmi v nas, pogledamo ga nazaj. Obrnemo se, to naredimo docela podzavestno, skoda je le, da oseba, ki nas opazuje, potem pogleda stran :), ocitno gre za neke vrste zadrego. Na tem mestu pa je vazno le, da nas je nekaj v nas spodbudilo, da smo to naredili.

Za tiste, ki ne verjamejo (se) pa velja izrek Marka Twaina: tezav ne povzroca tisto, cesar ne vemo, ampak tisto, za kar smo prepricani, da ni tako. Dvomimo!

No, pa lepo prezivljanje sedanjosti vam zelim ;).

Sicer ne vem, če sem se že na dolgo in široko razpisala o tej temi ali ne, bom pač še enkrat, če ne za drugega pa zase, razglabljala o tem.

Skratka pri Indigo otrocih naj bi šlo za fenomen novodobnih otrok. In sploh naj bi bil fenomen ta, da le-ti sledijo svojim prepričanjem in se ne pustijo umestititi v splošno dognane institucije, kalupe ali karkoli drugega.

Ti otroci so drugačni in jih je (nas je:)) že toliko, da so na to postali pozorni celo znastveniki, čeprav širša znastvena raziskava, o npr. merjenju avre novodobnih otrok, še ni potekla.

Značilnosti pa so: iskrenost do samega sebe, spontanost. Na podlagi tega socializacijski vzvodi kot so družina, vrtec, šola (morda tudi cerkev;)), ki so bili včasih zelo močni, ne zmorejo opraviti osnovne naloge, kajti vsak otrok nosi v sebi njemu določeno poslanstvo, in vse te institucije ga ne morejo več zatreti. (Vir, Revija Ona, Dr. Katarina Habe).

Vse to pa so značilnosti, ki starše, vzgojitelje in pedagoge, silijo v prilagajanje. Prilagajanje pri podajanju znanja, ki naj bi temeljilo na ustvarjalnosti. Kar je pravzaprav dar za učečega, tako učenca kot učitelja celo. Sploh pa moraš tudi kot starš vedno opazovati tudi svoje temne plati, svoje sence. Kajti otroci so naša ogledala, ki kažejo predvsem na tisto, kar bi morali sami pri sebi razčistiti. To pa pomeni potencial za osebnostno rast in ni daleč do boljše družine, boljše šole, boljše družbe nenazadnje.

Ali morda spet sanjamo, ko na eni strani govorimo o prebujanju človeštva, medtem ko nas gospodarska kriza, naravovarstvena kriza in kriza družbe kot take, opozarjajo na propadanje…kaj se bo torej izcimilo iz vsega je pravzaprav odvisno od nas samih, pa smo spet pri odgovornosti vsakega posameznika…

Juhej!

Verjetno iz istega razloga kot Pika Nogavicko. Ker verjamem v pravljice. Gledale sem vse dele omenjenega filma, prav tako prebrala omenjeno knjigo 6-krat.

Danes sem po ogledu Siolove strani opazila, da imajo za film napisano: “Boj dobrega proti zlemu se nadaljuje.”  Juhej in blagor nam. Treba bo vstati izpred televizorjev in it na ulice pravi moj oce. In veselo preskakuje z daljincem naprej. Morda pa rabimo novega mesijo, Gospodarja prstanov ali karkoli drugace imenovanega, da nas povzdigne iz naslonjacev in …na ulice.

In spet nekdo iz ozadja…evo, se ena, ki verjame v pravljice. In kaj je pravzaprav s tem bojem sploh narobe? Saj vsak bije, vsaj domisljam si, da ja, svoj notranji boj, ko gre samemu sebi veckrat na zivce, ko ga tok misli nese sem in tja in sem in tja. In kako zelo prav pridejo cigareti, alkohol, pretirano uzivanje hrane, da o drugih substancah niti ne govorim, da se le utisa notranji peklenscek oz. demoncek, ki vsakemu, vsaj domisljam si, da ja, povzroca vrsto preglavic cez dan. In boj dobrega proti zlu se spet nadaljuje. In so odvisnosti in obsedenosti, seks, sport, glasba, droge, saj je vse isto. Odvisnosti od odnosov.

Cuda je tega. Ce pa zivis nad oblaki, te mnogi gledajo postrani, v smislu, eko se ena ali eden, ki verjame v pravljice.

Zato pa boj dobrega proti zlemu se nadaljuje. Ceprav, ko si enkrat nad oblaki, jemljes vse za dobro, ce se ti zgodi slabo, v tem ne vidis tragedije, ce se ti zgodi dobro, pa spet ne umiras od evforije…

Zdaj ze lahko recem, da le kot izkusnja. Od sredine aprila 2008 do julija 2009. Morda bi lahko ze januarja sprejela sluzbo komercialista ;). Ze cutim v ozadju…jao ali pa ne mende. Oboje docela pravilno.

She will stay here for years…first boss’es expression, moj komentar pa: “zakaj ze…”. Polno nekih nakljucij, ki to itak niso bila. In se je zgodil Saturnov povratek. Juhu…niti pod razno veselica, je pa docela in povsem usmerjeno vase, vame, vate. Zanimivo navznoter in ne navzven. Super feeling, ko se zacnes spet filat iz sebe navzven. Potem kar stece samo od sebe in imas nekje v sebi nasmesek, ki ti pravi…le glej in opazuj cudeze.

Morda se ti zgodi, da te zavrnejo, toda tebe to (vec) ne skrbi prevec :). Kajti postavljas se na svoje mesto in le to nekaj velja. Hja, morda pa naslednjic kaj vec o Saturnovem povratku…in ze slisim v ozadju…jao ali pa ,,,ne mende. Oboje docela pravilno.

Včasih človeku prav zapaše ena domača Cockta…

In ja…ko želimo ljudem pomagati, namesto da bi jim dovolili, da živijo po svoje

V situacijah, ko nam za druge ni vseeno in si želimo, da se stvari zgodijo na določen način oz. se trudimo, da bi se stvari odvile po naše, počnemo - lahko tudi nezavedno - drugim ne dopuščamo, da bi zaživeli v skladu s seboj. Tako jim vzamemo moč, posledica pa je, da ne morejo pristno izražati svoje prave narave.

Seveda se ob tem dobro počutimo: ker najbolje vemo, kaj je najbolje za določeno osebo, ji želimo pomagati, da ji bo lepo.

Vendar pa lahko to počnemo šele takrat, ko začnemo delovati iz ljubezni, to je, ko na drugega gledamo povsem enako kot nase. To pa se največkrat zgodi šele, ko se prepričamo, da se ne počutimo dobro niti ko postavljamo druge na prvo mesto v svojem življenju, niti ko postavljamo sebe. Vendar če tega ne preizkusimo…

Kdor jih je kdaj opazoval, ve, kako tesno so povezani. Volk in volkulja običajno živita skupaj do smrti. Čeprav se prepirata, čeprav nista vselej složna, povezana preživljata ostre zime, plodne pomladi, dolga potepanja, nove potomce, stare plenilce, plemenske plese in skupno petje. Človeške potrebe po odnosih niso nič drugačne.

Volkovi blago in modro sprejemajo cikle narave in usode. Potrpežljivo vztrajajo ob svojem partnerju in živijo tako dolgo in lepo, kot je mogoče. Da bi mogli živeti in biti tako prilagodljivi, modri in občuteno vdani, se moramo odpraviti naravnost k tistemu, česar se najbolj bojimo. Kot bomo videli, ni poti, ki bi jo obšla. Leči je treba z gospo Smrtjo.

Zveza je, ki se obdrži v obilju in surovosti, skozi najbolj težavne in najpreprostejše dneve in noči.

Vendar mora taka zveza izpolnjevati nekatere pogoje. Za trajno ljubezen je treba v odnos povabiti tretjega partnerja. Rečem ji Okostnjakinja. Lahko bi ji rekla tudi gospa Smrt, saj je lik Življenja/Smrti/Življenja v eni od številnih preoblek. V tej obliki ni bolezen, marveč božanstvo.

Ljubimca, ki želita oblikovati trajno ljubezen, morata sprejeti Okostnjakinjo v odnos in jo objeti.

Da bi ljubili, moramo biti modri, ne samo močni. Moč izvira iz duha. Modrost izvira iz izkustva z Okostnjakinjo.

Ko se soočimo z Okostnjakinjo, spoznamo, da strast ni nekaj, kar se “išče”, marveč nekaj, kar se poraja v ciklih in se daje. Okostnjakinja kaže, da se neprimerljivo predana ljubezen razvija le v skupnem življenju med naraščanjem in upadanjem, skozi konce in začetke.

Sodobna ljubezen ima strah pred naravo Življenja/Smrti/Življenja, vizija PERFEKTNOSTI TU ODPADE.

In na žalost so nas naučili, da smrti vedno sledi le še več smrti. Ni tako, kajti smrt vselej nosi novo življenje, tudi takrat, ko je obstoj skrčen zgolj na kosti.

Ni čudno, da se ljudje, ki verjamejo, da se sila Življenja/Smrti/Življenja izniči s smrtjo, bojijo resne zveze. Groza jih je doživeti še en konec. Ne prenesejo misli, da bi morali stopiti z verande v sobo. Prestrašeni so, ker v hiši ljubezni sedi gospa Smrt. Pred njo je seznam, na eni strani, kar je živo, na drugi, kar umira. Namenjena je ohranjati ravnovesje.

Sile smrti nam nič ne naredijo. Niso tatovi, ki bi nas oropali stvari, ki jih imamo radi. Ta narava ni voznik, ki pobegne po nesreči, potem ko uniči, kar je bilo dragoceno.

Pesniki razumejo, da smrt daje vrednost vsemu. Brez nje ni naukov, brez nje ni teme, iz katere bi zasijal diamant. Kultura nas pogosto spodbuja, naj potisnemo Okostnjakinjo čez čeri, kajti ne le da je strašljiva, njeno učenje zahteva čas. Brezdušni svet nas sili, naj čim hitreje najdemo tisto dozdevno edino nitko, ki bo zagorela takoj in bo gorela večno. Toda čudež, ki ga iščemo, zahteva čas, čas, da ga najdemo, in čas, da ga oživimo.

In tle se moje nakladanje konča. Dokončno. Odhajam ven, na plano. Je že čas;).

Dvoje v sebi imenujemo zato, da bi ju povezali in poročili - ego z duhom. Temu imenovanju in poroki se s človeškimi besedami reče ljubezen do sebe. Ko se zgodi med dvema človekoma, se imenuje ljubezen do drugega.

Ženske si pogosto želijo partnerja, ki bi imel v sebi nekakšno vzdržljivost in se vztrajno trudil razumeti njihovo globoko naravo. Ko najdejo takega partnerja, ga ljubijo in so mu zveste do groba.

Pes

No ja, ampak ja…PES. Zakaj, zato ker mistično žensko hitro razume in sprejme instiktivno pasjo naravo. Med drugim pes predstavlja tistega (ali tisto hvala bogu:)), ki zlahka in dolgo srčno ljubi, ki zlahka odpušča, dolgo teče in se bori, če je treba, do smrti. Pasja narava daje neposredne namige, kako naj partner osvoji srce ženske…divje ženske.

GLAVNI NAMIG JE: ” VZTRAJNO SE VRAČAJ! ”

In mnogokrat se zgodi, da nas na cesti čaka slastna kost. Slastno diši in pes se ji ne more odreči. V najslabšem primeru je podobna najljubši zasvojenosti, ki nas je že veliko stala in nas stane še zmeraj. Toda čeprav nam spet in spet spodleti, moramo poskusiti znova, dokler je ne moremo obiti in nadaljevati z glavnim delom.

Če pa je nekaj prekinjeno, je treba začeti skoraj iz niča!!

Če si ženska želi dovzetnega partnerja, naj mu razodene skrivnost ženske dvojnosti. Zaupa naj mu o notranji ženski, ki dodana njej, ustvarja dve. Pouči naj ga, naj ji postavi dve varljivo preprosti vprašanji, ob katerih bo čutila, da jo vidi, sliši, pozna.

Prvo vprašanje je: “Kaj bi rada?” Seveda skoraj vsak partner postavi katero od različic tega vprašanja. Bistveno je drugo vprašanje: “Kaj bi rad tvoj globlji jaz?”

Ljubiti žensko pomeni ljubiti tudi njeno neukročeno naravo. Kdor(on ali ona) ni pripravljen ljubiti te druge strani, jo poškoduje in okvari. Zato morajo tako ženske kot moški imenovati svojo dvojno naravo. Najdragocenejši ljubimec, starš, prijatelj, “divjak” je tisti, ki se želi učiti.

Kogar učenje ne veseli, obstane ob obcestnem znaku, kjer počiva.

Partner divje ženske je tisti, ki je dušno vzdržljiv in trpežen (niti ne ponižen!), kdor posluša svojo instiktivno naravo, naj pokuka pod šotor njenega dušnega življenja in dojame, kar vidi in sliši. Dober partner je moški (ženska), ki se vrača in se trudi razumeti, ki ne dovoli, da bi ga odvrnile manj pomembne stvari ob poti.

Za vse tiste preobčutljive ženskice, ki jih resnica zaboli….

Ta blog pišem predvsem zato, ker mi tako paše, če ga kdo bere ali ne, to ni moj problem. Preprosto rada pišem o teh stvareh. Pika!

MOČ DVOJEGA

Animus - moške sile lahko vsebujejo sinjebradsko ali morilsko energijo in poskušajo uničiti dvojno naravo žensk. Če srečate takega človeka, zbežite, kolikor hitro morete.

Je pa tudi ženska dvojnost, in so ženske, ki ko enkrat odkrijejo računalnik in internet, ostanejo pri tem in se skrivajo v ozadju, in so ženske, ki koristijo novodobno tehniko in od časa do časa vstanejo in se pojavijo celo v javnosti, če je to kavica, sploh - KAPO DOL.