Kdor jih je kdaj opazoval, ve, kako tesno so povezani. Volk in volkulja običajno živita skupaj do smrti. Čeprav se prepirata, čeprav nista vselej složna, povezana preživljata ostre zime, plodne pomladi, dolga potepanja, nove potomce, stare plenilce, plemenske plese in skupno petje. Človeške potrebe po odnosih niso nič drugačne.
Volkovi blago in modro sprejemajo cikle narave in usode. Potrpežljivo vztrajajo ob svojem partnerju in živijo tako dolgo in lepo, kot je mogoče. Da bi mogli živeti in biti tako prilagodljivi, modri in občuteno vdani, se moramo odpraviti naravnost k tistemu, česar se najbolj bojimo. Kot bomo videli, ni poti, ki bi jo obšla. Leči je treba z gospo Smrtjo.
Zveza je, ki se obdrži v obilju in surovosti, skozi najbolj težavne in najpreprostejše dneve in noči.
Vendar mora taka zveza izpolnjevati nekatere pogoje. Za trajno ljubezen je treba v odnos povabiti tretjega partnerja. Rečem ji Okostnjakinja. Lahko bi ji rekla tudi gospa Smrt, saj je lik Življenja/Smrti/Življenja v eni od številnih preoblek. V tej obliki ni bolezen, marveč božanstvo.
Ljubimca, ki želita oblikovati trajno ljubezen, morata sprejeti Okostnjakinjo v odnos in jo objeti.
Da bi ljubili, moramo biti modri, ne samo močni. Moč izvira iz duha. Modrost izvira iz izkustva z Okostnjakinjo.
Ko se soočimo z Okostnjakinjo, spoznamo, da strast ni nekaj, kar se “išče”, marveč nekaj, kar se poraja v ciklih in se daje. Okostnjakinja kaže, da se neprimerljivo predana ljubezen razvija le v skupnem življenju med naraščanjem in upadanjem, skozi konce in začetke.
Sodobna ljubezen ima strah pred naravo Življenja/Smrti/Življenja, vizija PERFEKTNOSTI TU ODPADE.
In na žalost so nas naučili, da smrti vedno sledi le še več smrti. Ni tako, kajti smrt vselej nosi novo življenje, tudi takrat, ko je obstoj skrčen zgolj na kosti.
Ni čudno, da se ljudje, ki verjamejo, da se sila Življenja/Smrti/Življenja izniči s smrtjo, bojijo resne zveze. Groza jih je doživeti še en konec. Ne prenesejo misli, da bi morali stopiti z verande v sobo. Prestrašeni so, ker v hiši ljubezni sedi gospa Smrt. Pred njo je seznam, na eni strani, kar je živo, na drugi, kar umira. Namenjena je ohranjati ravnovesje.
Sile smrti nam nič ne naredijo. Niso tatovi, ki bi nas oropali stvari, ki jih imamo radi. Ta narava ni voznik, ki pobegne po nesreči, potem ko uniči, kar je bilo dragoceno.
Pesniki razumejo, da smrt daje vrednost vsemu. Brez nje ni naukov, brez nje ni teme, iz katere bi zasijal diamant. Kultura nas pogosto spodbuja, naj potisnemo Okostnjakinjo čez čeri, kajti ne le da je strašljiva, njeno učenje zahteva čas. Brezdušni svet nas sili, naj čim hitreje najdemo tisto dozdevno edino nitko, ki bo zagorela takoj in bo gorela večno. Toda čudež, ki ga iščemo, zahteva čas, čas, da ga najdemo, in čas, da ga oživimo.
In tle se moje nakladanje konča. Dokončno. Odhajam ven, na plano. Je že čas;).